Disleksija

Disleksija je v zadnjih desetletjih postala vsebolj znana.  Različne informacije o disleksiji so doprinesle k osveščenosti staršev in učiteljev, hkrati pa tudi mnoga, delno nasprotujoča si stališča. Od tega, da gre pri disleksiji za motnjo ali celo bolezen, do tega, da so osebe z disleksijo neodkriti geniji. Moje mnenje je, da pomeni disleksija drugačno funkcioniranje, ki širše gledano ni motnja, ampak je pri disleksiji moten proces opismenjevanja, še posebej s standardnimi pristopi. Splošne sposobnosti oseb z disleksijo so v normalnem ali celo nadpovprečnem območju, kar pa še ne pomeni, da so na območju genialnosti. Pomembno je, da razumemo, da pri otroku z disleksijo proces opismenjevanja ne poteka v skladu z njegovimi sposobnostmi in uspehom na drugih učnih področjih. Omenila bi še, da disleksija dostikrat vpliva tudi na matematično področje, vendar ne v celoti, najpogosteje pri usvajanju poštevanke in reševanju besedilnih nalog. Zato v tem primeru ne govorimo o diskalkuliji, ampak posledicah disleksije.

Pomembno je, da razlikujemo splošne učne težave in disleksijo. Pri splošnih učnih težavah ima otrok na skoraj vseh šolskih področjih težave in eno izmed njih je tudi branje in pisanje. V tem primeru je potreben drugačen pristop kot pri učencih z disleksijo. Učenci z disleksijo potrebujejo dlje časa in specifične vaje, da si ustvarijo svoj “notranji leksikon” besed, ki jih potem pri avtomatiziranem branju le prikličejo kot vsi ostali izkušeni bralci. Poleg tega je pomembno razumevanje otrokovih težav in da mu ustrezno razložimo, da bodo tudi oni prišli do cilja, do tekočega branja in pisanja, le da je njihova pot malo drugačna in morda malo bolj ovinkasta kot tista, po kateri gredo drugi učenci. Da pa te težave nikakor ne pomenijo, da so manj sposobni.